Romantičen uvod v počitnice

Dokler so me drugi lahko videli, sem zadrževala hlipanje (govorila sem si ne smeš, ne smeš in je delovalo), kakor hitro me je zakrila tema ulice, pa sem bruhnila v glasen jok. Kar stresalo me je, tako da so me potem od tega še tri dni bolele mišice. To je bil najslabši dan v mojem groznem življenju. Vem, da sem to že velikokrat rekla, za marsikateri dan, ampak tisto je bil – to zdaj vem – v primerjavi s tem en mačji kašelj. Kot če bi primerjal božič in trebušno gripo. Ali čokolado z lešniki in vampe. Zdelo se mi je skratka, da občutim več trpljenja, kot bi ga človek zmogel prenesti.

Strahovi …

Da bi vam lahko razložila, kaj me je tako iztirilo, se moram vrniti nekaj ur nazaj, ko se je na šolskem igrišču začela velika prireditev za konec šolskega leta. Itak že tri noči prej nisem spala, ker sem obžalovala, da sem se javila za vodenje in solo pevski nastop, še bolj pa me je skrbelo, da bom v izbranih oblačilih videti kot vreča krompirja. Če imajo vreče krompirja mozolje in mastne ščetinaste lase, seveda – drugače so celo one na boljšem kot jaz. Bi lahko v treh dneh izgubila pet kilogramov? Kaj pa v dveh? Lahko dan pred prireditvijo sploh še kaj rešim? Logično, da nisem mogla spati ne prvo, ne drugo in ne tretjo noč.

Bala sem se, da me bo izdal glas. Da bom pozabila besedilo. Da se mi bodo tresle roke. Da se bom spotaknila, ko se bom vzpenjala na oder. Da bom zafušala in se mi bodo vsi smejali. Da bom imela pod pazduho potne madeže. Da se mi bodo izpod kavbojk videle kosmate noge. Da bom na dan prireditve dobila mozolj, ki bo večji od moje glave. Da bom imela med zobmi solato. Da bom pred mikrofonom prdnila. Tisoč in en strah me je preganjal, pa vendar sem na najhujše pozabila.

… se ne uresničijo, ampak …

Na srečo me jutro prireditve ni presenetilo z novimi gnojnimi izrastki in tudi kavbojke sem uspešno spravila čez rit. V kopalnici sem se upela, ker se mi je zdelo profesionalno, in med poukom komaj čakala, da bomo začeli generalko. Potem smo v največji vročini po igrišču vlekli praktikable, in ko smo začeli vajo, smo bili že vsi premočeni, ne le pod pazduho. To je dobro vedeti: ko si ves preznojen, se madežev ne vidi več, samo majica postane za odtenek temnejša (o vonju pa raje ne bi). 

Generalka je bila prijetna. Polona je plesala, Klara Jasna je pripovedovala vice, Ana je imela gimnastični nastop, Luka je z Damirjem rapal – če naštejem samo tiste, ki jih poznate. Toma ni bilo med nastopajočimi. S sošolcem sta prodajala srečke za srečelov, s katerim so zbirali denar za šolski sklad, in priznam, da sem ga imela še malo rajši, ker je bil tako dobrodelen. Meni je šlo vodenje dobro, pri pevski vaji so mi ploskali. Blazno sem si želela, da bi bil nastop čim prej za mano.

»Kaj pa vaju tako zabava?« sem po vaji rekla Poloni, ko sem videla, da na telefonu nekaj vneto kaže Tomu, medtem ko sem v zaodrju ponavljala vezno besedilo. 

»En smešen tiktok gledava,« je odgovorila, ne da bi odmaknila pogled z zaslona. Tom je sedel tik poleg nje, njegova rama se je dotikala njene in prepričana sem, da je lahko vohala, kaj je jedel za kosilo. Pri srcu me je zbodlo. 

»Se lahko pridružim?« sem bleknila, da bi se znebila bucike v prsnem košu, in Polona je zamomljala: 

»Joj, ne vem, ful se blešči, že midva morava glavi tiščati skupaj, da kaj vidiva.«

Vzelo mi je vse besede.

… je še huje

Potem se je prireditev začela. Pozdravila sem občinstvo in pri tem začuda dihala. Ravnatelj je nekaj dolgovezil o težavnem šolskem letu, navdušenjem nad uspehi učencev in učiteljev (najbrž je uboge cvekarje in živčni zlom učiteljice za slovenščino namerno zamolčal) in sklenil neskončni govor z besedami, da je naša šola najboljša in naj starši po svojih močeh prispevajo za šolski sklad. Po njegovem nastopu bi težko bila katera točka slabša, kar me je izjemno pomirilo.

V zaodrju je kar vršalo, nastopajoči so imeli tremo. Klara Jasna skoraj ni hotela na oder, češ da je pozabila vse šale, in tudi Luka se je nekam tresel. Je rekel, da ima hipnoterapijo, najbrž je mislil hipoglikemijo. Prinesla sem mu čokoladico, da bi se počutil bolje, ampak je bil še zmeraj prava trepetlika. Dobro je odrapal, čeprav je bila točka pol krajša kot na generalki. Ko se je priklonil, se mi je zdelo, da se bo kar sesedel, zato sem mu pomagala z odra. 

In presneto, Polona in Tom sta tam še vedno gledala videe in se hahljala. Itak, da je bil njen ples najboljša točka na proslavi; dobila je stoječe ovacije, medtem ko so moj pevski nastop pospremili sočutni ploski. Zakaj vitke, športne punce zmeraj plešejo boljše, kot bom jaz, vreča krompirja, kadarkoli pela?!

S sošolci smo se dogovorili, da po prireditvi zažuramo po svoje. Starši so kupili srečke, nazdravili z ravnateljem in s srečnimi dobitki, risbicami prvošolcev, odšli domov, ko se je zvečerilo (mene so moji pred tem še prav nagnusno preljubčkali in grulili, da sem bila – zemlja, odpri se in me pogoltni – ljubkastično srčkana), mi pa naj bi se naprej imeli fino sami. Meni je to zvenelo kot božično darilo … čeprav je kmalu postalo mučno kot trebušna gripa.

Resno. Še huje je.

Najprej smo pojedli palačinke, ki smo jih napekli za šolski sklad. Hočem reči palačinke, ki jih ni nihče kupil in s tem prispeval v šolski sklad. To je bilo še fino. Potem smo v skupinicah komentirali prireditev in zbijali šale. Tudi to je bilo še fino. Fantje so igrali nogomet, punce odbojko, tiste, ki se nerade premikamo, smo ob strani poslušale glasbo. Pod črto: fino, fino, fino. 

Saj ne vem, kdaj sem opazila, da Polona spet tišči rame ob Toma. Za hip mi je želodec otrdel v kamen. Celo neskončnost sta stikala glave. Če bi bil to film, bi okoli njiju zaigrale violine.

»Kaj pa je narobe?« je rekla Klara Jasna, ki je opazila, da sem se umaknila na samo in utihnila.
Pomignila sem proti golobčkoma.

»Tole,« sem izdahnila.

Klara Jasna je osupnila: »Presneto, tega si o Poloni ne bi mislila. Saj dobro ve, da ti je Tom všeč.«

Preveč sem bila nesrečna, da bi se mi ljubilo spraševati, kako je Polona vedela, da mi je Tom všeč, ker sem bila skoraj prepričana, da ji tega nikoli nisem povedala. 

»Počakaj, grem ponjo,« je pribila Klara Jasna in odkorakala stran, še preden bi jo lahko ustavila, češ kar pusti, saj bom že kako.

Videla sem, da se pregovarjata. Videla, da Polona prihaja k meni. Videla, da odpira usta.

»Kaj se pa greš?« Videla sem, da je to rekla meni. 

»Prosim?«

»Kako lahko pomisliš, da bi ti prevzela Toma?«

Na prsnem košu sem začutila skalo, palačinke so se dvigovale proti grlu. »Videla sem vaju, da se pogovarjata,« sem zakrakala. »Ni lepo, da pecaš fanta, ki mi je všeč.«

Polona je strmela z odprtimi usti, kot da ne verjame tistemu, kar sliši.

Meni pa je to dalo krila, strašni pritisk celega dne, zadnjih treh dni, se je sprostil v veličastnem izbruhu: »Dobro veš, da sem zatreskana v Toma!« Res sem pozabila, da ji tega nikoli nisem povedala. »In mislim, da ni prav, da se sliniš po fantu, v katerega je zaljubljena tvoja najboljša prijateljica. To ni pravo prijateljstvo. Zato nisi več moja prijateljica in grem kar domov!« 

Obrnila sem se in pokončno kot vojak odkorakala z igrišča … No, naprej že veste.

Ampak potem …

Doma sem se sesedla na vrtno klop in s solzami zalivala mamine geranije (mogoče so bile sivka ali solata, ki je šla v cvet, v resnici nimam pojma). Eno je, da tvoji najboljši prijateljici zmeraj namenijo večji aplavz kot tebi, da je lepša, manj mozoljava, da ji obleke bolje pristajajo, da lahko dobi, kateregakoli fanta hoče. Prav, privoščim ji. Ampak da potem vrže trnek proti enemu od fantov, ki ti je všeč?! Ko je vendar jasno, da bo prijel, ker kdo pa ne bi hotel biti z najlepšo, najbolj vitko, najbolj športno punco na šoli? Ki ima povrhu vsega še čudovite svetle kodraste lase?! 

Dokler bodo na svetu Polone, ne bom nikoli dobila fanta, sem vpila nekje v sebi. Do konca življenja me bodo ljubčkali samo starši in nihče drug mi ne bo nikoli zagrulil, da sem ljubkastično srčkana (v bistvu upam, da vam tudi ne, in to mislim skrajno dobronamerno). 

Toda potem sem na dovozu zaslišala korake. Prihulila sem se, da me ne bi kdo opazil. V resnici sem bila preveč nesrečna, da bi se bala roparjev in posiljevalcev – samo nisem imela energije, da bi staršem razlagala, zakaj spravljam geranije (sivko ali solato) v slano kopel. Hotela sem biti sama, da v miru umrem zaradi strtega srca.

»Sem upal, da te bom našel,« je zašepetal nekam znan glas. »Kam si pa oddrvela?«

Odrevenela sem. (Še sreča, drugače bi zaradi šoka lahko padla s klopi naravnost med razmočeno rastlinje in si polomila še kaj drugega.) 

»Bdnmjblo,« sem zamomljala.

»Kako?«
»Bedno mi je bilo,« sem ponovila, tokrat bolj razločno.

»Polona mi je povedala, da si bila huda nanjo, ker si mislila, da nekaj imava.«

NesajniresnesajniresnesajniresNESAJNIRES!

»Ne, nisem.«

Bedno, vem, ampak kaj pa naj bi.

»No, ti moram povedati, da ti je povedala resnico. Ni mi všeč Polona. Sploh.«

To mi je vzelo sapo. Napela sem se kot struna in prisežem, da je celo zrak obstal.

»Videl sem, kako se vrtiš okoli Luke, da se ukvarjaš samo z njim, mu nosiš čokoladice in da gresta z roko v roki z odra, pa me je spravilo v slabo voljo.«

Ha?!

»Opazil sem, da Polona gleda videe, in bili so zabavni. Pomagali so, da sem pozabil, da si z Luko.«

»Slabo mu je bilo, bal se je nastopa,« sem zmašila skupaj. »Nikoli nisem imela ničesar z Luko.«

Čakaj malo, zakaj se pa opravičujem? Kaj mu mar, če imam fanta? Pet ali sto fantov, če smo že pri tem? (Japajade.)

»Vem, mi je Polona razložila.«

In jaz sem jo nahrulila, tako rekoč!

»Nisem z Luko, nisem z nobenim fantom sploh,« sem povedala tako žalostno, da mislim, da so geranije (sivka, solata) kar malo ovenele. »Mislim, da nisem material za fante. Noben me ne mara, do smrti bom sama in nesrečna.«

»Hm …« je mencal Tom. »Ne vem, če je res tako. Ker … No, jaz te dokaj maram.«

Geranije (sivka, solata) in jaz smo dvignile glavo. »Prosim?« 

»Hm, no, meni si kar všeč. Danes si krasno pela. In ful, ful dobro si vodila prireditev. Sicer je bila bedna in dolgočasna, skoraj sem crknil, ko je na oder prišel ravnatelj in začel lapati o premagovanju koronskih izzivov, da bi fehtal denar …«

Nehote sem zakašljala. Prvič mi nekdo skoraj izpove ljubezen, pa že po prvem stavku preklopi na šolski sklad? Resno?!

»Oprosti, ja, no, super si bila. Že ves čas si super, ne samo danes. Zabavna si, prijazna, vse to. In luštna. Ne vem, če sem že povedal. Ja, ful si luštna, no.«

Zadnji stavek sem poslušala z zaprtimi očmi, zato nisem videla, kdaj se mi je približal. Samo začutila sem njegovo ramo ob svoji. Po telesu me je spreletelo; armada mravljincev se mi je sprehodila od prstov na nogi do temena in potem tam, ker sva se dotikala drug drugega, zaplesala step. Zavohala sem, da je večerjal palačinke z nutelo. Še naprej sem mižala, da se ne bi prehitro zbudila in ugotovila, da so bile vse le sanje.

Nato sem na ustnicah začutila nekaj mehkega in sladkega. Kot palačinke z nutelo, samo še boljše. 

»Torej me tudi ti vsaj malo maraš?« je dahnil, ko je bilo poljuba konec. Da bi le trajal še malo dlje.

Tako sem bila v šoku, da si nisem mogla ničesar izmisliti. Niti nisem mogla izreči ničesar duhovitega, zapeljivega, filmsko romantičnega in sploh popolnega. Samo »mhm, malo pa že,« sem zabrundala in se tako smehljala, da sem bila najbrž videti zadeta. 

Pa saj sem tudi res bila. Zadeta od ljubezni, haha. Gotovo bi v romantičnih filmih to tako poimenovali. Najslabši dan je postal najboljši – in nemogoče se je uresničilo. Pravzaprav to ni bil ljubezenski film, ampak znanstvena fantastika! 

»Ti lahko dam še enega ljubčka?« je vprašal Tom in prisežem, da sem se v tistem stopila.

Resno. Razlezla sem se kot kuhan sladoled. Tole vam piše ena velika srečna luža. 

Mogoče v njej plava kaka geranija (sivka, solata).

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >